ŠPORTNI, DELOVNI PES vs. DRUŽINSKI PES - Zakaj ne oboje?

Miti o športni kinologiji ter razdvojenost med vzgojo in šolanjem

"Ne rabim vrhunsko izšolanega psa, ampak samo srečnega in zadovoljnega družinskega člana."

Takšna in podobna mnenja slišimo vse pogosteje. Kot, da moramo v življenju izbirati med dvema skrajnostma - ali imamo doma sproščenega družinskega člana, ki mu dajemo vso svobodo za mirno pasje življenje, ali pa "robotskega" psa za na poligon. 

Vse pogosteje se zdi, da smo svet psov neopazno razdelili na dva povsem ločena bregova. A kje in predvsem zakaj se je v resnici izgubila misel, da pes pravzaprav potrebuje oboje?

Dva svetova, ki smo ju ustvarili v naših glavah

Na eni strani imamo predstavo o družinskem psu - tistemu srečnemu in svobodnemu psu, ki mu za popolno srečo zadoščajo le umirjeni sprehodi in raziskovanje okolice v lastnem tempu. Prepričani smo, da bo tak pes najbolj zadovoljen, če ga ne obremenjujemo s strukturo ter postavljanjem meja in okvirjev. Družinski pes naj bi živel svojo najboljšo različico življenja takrat, ko preprosto "je pes" - brez posebnih zahtev, nalog ali učenja kompleksnejših vedenj. Vse kar gre v smer šolanja in učenja, pa se hitro označi za nepotrebno ali celo neprijazno do psa, s čimer naj bi mu jemali sproščenost in svobodno izbiro.

Na drugi strani pa je slika športnega psa - pes, ki na poligonu z milimetrsko natančnostjo hodi ob nogi, strmi v vodnika in dela kot robot brez duše. Slika, ki opazovalcu pogosto deluje mehanska. Vidi stroga pravila, ponavljanje vaj in osredotočenost, ki jo hitro zamenja za dril. Ob tem se mu porajajo vprašanja: "Kje je tu pasja duša? Kje je tu veselje? Ali ima ta pes sploh kaj od življenja, ko zapusti poligon?"

Ustvari se vtis, da je športna kinologija le poligon za človeške ambicije, kjer pes nima prave izbire, ampak zgolj sledi strogim navodilom. Ljudje v tej sliki redko vidijo partnerstvo; raje vidijo prisilo, ki psu odvzame tisto najlepše - biti preprosto pes.

In tako nastane razdvojenost in lažna dilema. Ustvarili smo občutek, da "delo in disciplina" avtomatsko pomenita odvzem osebnosti, "svoboda" pa odsotnost kakršnihkoli pravil ali mentalne zaposlitve. Zakaj ljudje tako zelo hrepenimo po ustvarjanju dveh skrajnosti? Kdaj smo izgubili kompas in pozabili, da med dvema roboma obstaja ogromno čudovitega prostora?

Problem ni šport - problem je človeški ego

Seveda ne gre tajiti, da tudi v pasjem svetu obstaja morje različnih ljudi z različnimi ambicijami. Vendar zaradi posameznikov ne moremo na splošno opredeliti športno kinologijo kot nekaj slabega in uničujočega. Žal mnogi ljudje še dandanes grdo in zaničljivo ravnajo z živalmi - in to ne le s psi. Mnogi se hranijo z uspehi svojih psov, z njimi hranijo svoj ego in zdravijo svoje frustracije. A krivično je do vseh kinoloških disciplin, da zaradi takšnih primerov vse vržemo v isti koš.

Sama imam hčerko, ki je od petega leta v tekmovalnem športu, kamor je želela popolnoma sama. Nikakor ne mislite, da v otroškem športu ni poplave staršev, ki silijo svoje otroke v nek šport, k doseganju rezultatov, staršev, ki so razočarani, če otroci niso na zmagovalnih stopničkah ter se jezijo in jokajo, ko otroci niso "popolni". A za to ni kriv šport kot tak - problem je človeška ambicioznost, človeški ego in človeška glava.

Kaj ni v kinologiji popolnoma enako? Zakaj bi bil sam po sebi problem agility, obramba ali poslušnost? Same discipline ne uničujejo psa! Psa uniči le njegov človek s svojim egom!

Prav je, da se kinologija razvija in da vse več pozornosti posvečamo čustvenemu stanju psov, pasji komunikaciji, telesni govorici, nagonom, telesnemu zdravju, zdravi prehrani, ipd. Prav je, da širimo obzorja in si dovolimo rasti. 

A hkrati smo zavili v drugo skrajnost in začeli zavračati kakršnokoli delo, kjer pes sledi navodilom. Z delom in šolanjem naj bi psom kar naenkrat jemali svobodo in ubijali njihovo prvinsko naravo. Pa je res tako?

Več kot ukazi: Sporazumevanje, ki ga ne slišiš, ampak začutiš

Če dobro pogledamo pod površje "robotske" natančnosti na poligonu, se pred nami razkrije popolnoma drug svet. Spoznamo lepoto globin, kjer so v ospredju izjemna povezanost, globoko zaupanje in medsebojno spoštovanje. Vidimo pse, ki z žarečimi očmi spremljajo vsak naš korak in se veselijo vsake sekunde sodelovanja z nami. 

Natančnost se ne rodi iz strahu ali prisile. Rodi se iz čistega veselja do sodelovanja, sodelovanje pa se rodi le iz notranje želje in globokega zaupanja. Pes, ki sodeluje s svojim vodnikom, tega ne dela, ker bi moral, ampak zato, ker v tem neizmerno uživa. Zanj je to najboljša igra na svetu, hkrati pa mu predstavlja mentalni izziv, daje mu občutek uspeha in krepi njegovo samozavest.

In tu se zgodi čarobnost šolanja, ki jo tisti, ki tega ne poznajo težko razumejo - ples usklajenosti, povezanosti in razumevanja.

Skozi tako delo psa spoznaš na ravni, ki sega daleč preko običajnega sobivanja. Med vodnikom in psom se razvije izjemna dvosmerna komunikacija. Ti se naučiš brati najbolj subtilne znake svojega psa - napetost v mišicah, fokus v očeh, usmeritev ušes in čustveno stanj v danem trenutku. Pes pa na drugi strani z milimetrsko natančnostjo bere tebe: rahel dvig ramen, neznaten prenos teže na eno nogo, najmanjšo spremembo v drži, usmeritev pogleda, spremembo v dihanju ali spremembo čustvenega stanja. Ja, med psom in vodnikom se razvije tiha komunikacija, ki deluje popolnoma brez besed.

To ni dril ali dresura. To je komunikacija na izjemno visoki ravni in popolna prisotnost obeh v danem trenutku. Prav ta usklajenost ustvari vez, ki se prenese tudi izven poligona v vsakdanje življenje.

Vzgoja in šolanje: Dve plati iste medalje

"Mi psov ne šolamo, mi jih vzgajamo za življenje."

Zveni lepo in prijazno, a v resnici ustvarja lažno ločnico in ustvarja vtis dveh izključujočih se svetov - kot da moramo lastniki izbrati med "sočutno vzgojo" in "hladnim, strogim šolanjem za poligon".

Resnica je povsem drugačna. Vzgoja ni posebna veja kinologije. Vzgoja je temelj, predpogoj in osnova za kakršnokoli resno šolanje.

Predstavljajte si športnega psa, ki mora na tekmovanju ali treningu pokazati vrhunsko osredotočenost ob hrupu, med številnimi drugimi psi, tujimi ljudmi in močnih motnjah iz okolja. Ali res mislite, da bo tak pes zmožen mirnega in fokusiranega dela, če nima postavljenih osnovnih temeljev - če ne pozna samokontrole, ne zna predelati frustracije, se ne zna umiriti ali pa v vsakdanjih situacijah ne zaupa svojemu vodniku? 

Seveda ne!

Športni in tekmovalni psi morajo biti v vsakdanjem življenju še kako zelo dobro vzgojeni. Z nami potujejo, spijo v hotelih, čakajo v avtomobilih, se gibljejo v množicah in morajo znati v sekundi preklopiti iz visoke energije v popoln mir. Pa jim to vedno uspe? Seveda ne - tudi oni so le psi! So živa bitja! 

Vzgoja postavi pravila igre, meje in čustveno stabilnost za lažji vsakdan. Šolanje pa na te trdne temelje  doda nadgradnjo - natančnost, strukturo, izjemen fokus in mentalni izziv.

Eno brez drugega ne gre. Vzgoja postavi temelje za varno in mirno sobivanje, šolanje pa odpre vrata do sodelovanja, veselju do dela in do pravega partnerstva. In ko se ti dve stvari združita, ne dobimo "robotskega tekmovalca", ampak stabilnega, samozavestnega in neizmerno srečnega psa - tako na poligonu kot na domačem kavču. 

Od delovnih pasem do naročnih psov: Ali vsi potrebujejo enako?

Mit: Mentalne igrice so rezervirane le za delovne pasme

Vsaka pasma nosi svoj genetski zapis, a želja po razmišljanju je skupna vsem. Pasma določa vrsto in intenzivnost, ne pa tudi potrebe po razmišljanju. 

Ko govorimo o potrebi po mentalni stimulaciji, pa le ta ni omejena zgolj na delovne, ovčarske ali lovske pse. Pri njih je miselna zaposlitev vsekakor osnovna potreba, brez katere se hitro pojavijo neželena vedenja. A nikakor to ne pomeni, da majhni, družni psi prav tako ne uživajo v miselnih igrah in pri sodelovanju s svojim človekom.

Dejstvo, da pes nima naravnega gonila za delo ali visoke delovne energije, ne pomeni, da njegovi možgani radi počivajo. Vsi psi so razmišljujoča bitja. Zelo bodo uživali ob iskanju skritih priboljškov, reševanju ugank ali učenju zabavnih trikov. Mentalni podvigi psom krepijo samozavest, preganjajo dolgčas in dodatno utrjujejo medsebojno vez. Prilagodite le zahtevnost in trajanje vaj, bistvo pa ostaja enako - vsak pes si želi uporabljati svoje možgane!

Za zaključek

Ko boste naslednjič opazovali šolanega psa pri svojem delu, ne opazujte le vaj. Poglejte globlje. Poglejte njegove oči, njegov rep, držo in energijo. Če boste dobro opazovali boste videli tisto nevidno nit, ki ga povezuje z njegovim vodnikom. Opazili boste tiho komunikacijo, zaupanje, ponos in ljubezen.

Ali si ne bi prav vsak pes zaslužil tako globokega partnerstva?

... z ljubeznijo do svojih psov ...

Photo 📷: 

• Dežela repkov
• Maja Lesar Photography
• domači arhiv